Nočna optika

Svetloba, ki se odbije od raznih predmetov v naši okolici vse do našega očesa, omogoča, da te predmete z očesom tudi vidimo. V očesu so čutnice (receptorji), ki svetlobo zaznavajo, ti dražljaji pa se s pomočjo očesnega živca prenesejo v možgane. Možgani so te dražljaje sposobni prepoznati kot sliko naše okolice. Osvetljena telesa so tista, na katere pade svetloba in se od njih odbije. Obstajajo pa tudi telesa, ki sama oddajajo svetlobo – v naravi so v nočnem času to zvezde, Luna ipd. Nočna optika to svetlobo zajame (dovolj je že svetloba v najmanjši možni meri) in jo s pomočjo ojačevalca ojača, da lahko vidimo slike z našim očesom. Slika, ki jo vidimo, je jasna, naravna in detajlna, kar pomeni, da lahko objekt tudi zelo natančno ocenimo.